Povzetek

V razdobju krize se je razvoj Slovenije gibal med razvojem v južnem in razvojem v vzhodnem obrobju Evropske unije. Bruto domači produkt lani je bil za približno deset odstotkov manjši, kot bi bil, če bi se Slovenija v času krize razvijala tako, kot so se druge »nove« članice EU, in za prav toliko višji od BDP, ki bi ga imeli, če bi se razvijala tako kot evropski »jug«. Zlomu v 2009, povzročenem s padcem izvoznega povpraševanja, se Slovenija ni mogla izogniti; tudi v Sloveniji je dinamiko v nadaljevanju krize v veliki meri določalo gibanje investicijskega povpraševanja. Dinamika sestavin agregatnega povpraševanja razkriva napake v gospodarski politiki. Najbolj usodne so bile nenadne spremembe v kreditiranju, ki jih je sprožil demagoški »pogrom« tajkunov; te so uničevale »njihova« podjetja, prek njih pa celotno gospodarstvo. Botrovala  sta jim nenehno spreminjanje zakonodaje in nepotrebno zaostrovanje pravil s strani BS; oboje je  povečevalo negotovost in tveganja. Ko so se, podobno kot v drugih »novih« članicah, pokazali prvi znaki oživitve, je ZUJF zmanjšal še povpraševanje prebivalstva. Velik plačilno bilančni presežek v letu 2013 je bil bolj kot z rastjo izvoza ustvarjen s padcem ali počasnejšo rastjo uvoza, a je vseeno in navkljub radikalnemu znižanju kreditov omogočil zdajšnje oživljanje gospodarstva. Razmerje med krediti in depoziti je padlo malone na raven pred hazardiranjem v letih 2005-2008. Predvsem drobni storitveni sektor, ki je odvisen od domačega povpraševanja, kredite očitno nadomešča z medsebojnim zadolževanjem in naturalno poravnavo terjatev in obveznosti.

Ključne besede: kriza, agregatno povpraševanje, denarna politika, fiskalna politika
JEL: E10, E50, E60