Jože Mencinger bibliografija

Stopnje davka na dodano vrednost v Sloveniji in drugih članicah EU

Gospodarska gibanja 457

Povečanje stopenj davka na dodano vrednost je doživelo različne kritike, tudi takšne, ki so ga označili za katastrofalen poseg vlade v slovensko gospodarstvu. Največ kritike je prihajalo s strani tistih, ki so velik upad davčnih prihodkov posredno ali neposredno zakrivili; najprej v razdobju 2005-2008, ko so dejansko nastale vse poznejše finančne težave Slovenije, nato pa še v letu 2012, ko so z »varčevanjem« v javnem sektorju še dodatno zmanjšali davčne prihodke in velik del »varčevanja« prenesli v letošnje leto. Tako so bili skupni javnofinančni prihodki v prvih štirih mesecih letošnjega leta (»varčevalni« ukrepi so znižali predvsem prihodke od neposrednih davščin) za 8 odstotkov nižji kot lani, prihodki od DDV in trošarin pa so se znižali za 2 odstotka. Vladi ni preostalo drugega kot zvišanje davkov in izbira med njimi. Odločila se je za takojšen dvig stopnje DDV, kar je najbolj enostavna rešitev, ki jo je tudi edino mogoče uveljaviti takoj. Pri tem seveda ne gre prezreti negativnih učinkov zvišanja stopenj DDV (povečanje sive ekonomije, nakupovanje v tujini, regresivnost, podražitve in zmanjšanje realnega povpraševanja prebivalstva), a negativnih učinkov povečanja drugih davkov je še več.

Davek na dodano vrednost, katerega davčna osnova so transakcije med gospodarskimi subjekti ter med njimi in končnimi uporabniki dobrin in storitev, je relativno nov davek1, ki pa ga je EU že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja sprejela kot skupno davčno obliko in ki ga obvezno uporabljajo vse države EU. EU je tudi določila najmanjšo standardno stopnjo DDV, ki je 15 odstotkov, posamezne članice pa same določajo, za katere produkte veljajo posebne stopnje. DDV je zamenjal različne vrste posrednih davkov, ki so bili v veljavi pred tem: večfazni kumulativni prometni davek na vrednost dobrine na vseh stopnjah (ki so ga uporabljali v Nemčiji in na Nizozemskem), davek na dodano vrednost (v Franciji), mešan sistem (v Belgiji in Italiji) ali enofazni prometni davek (v Veliki Britaniji in pri nas), ki se plača pri prehodu produkta v končno porabo. Z davkom na dodano vrednost naj bi, kar pove že ime, obdavčili dodano vrednost, to je vrednost, ki jo posamezno podjetje doda k vrednosti blaga in storitev, ki jih nabavi od drugih podjetij. Gre torej za obdavčitev razlike med realizacijo in materialnimi stroški, vsebinsko pravzaprav za obdavčitev prispevkov dela in kapitala na posamezni stopnji proizvodnje. Njegova prednost naj bi bila velika davčna osnova in še bolj to, da vračanje v prejšnji stopnji produkcije plačanega davka zmanjšuje željo po izogibanje plačila davka s strani večine davkoplačevalcev. Kljub pojmovni enostavnosti je davek dejansko precej zapleten zaradi razlik pri določanju davčne osnove, razlik v obravnavi investicijskih izdatkov, oprostitev in različnih davčnih stopenj. V večini evropskih držav ima DDV dve davčni stopnji, splošno, približno 20 odstotno, in posebno. Izjema je Danska, ki ima samo eno 25 odstotno stopnjo, nekaj držav pa ima dve ali celo tri posebne stopnji. Posebne nižje davčne stopnje se uporabljajo pri obdavčenju dobrin, ki so namenjene zadovoljevanju osnovnih potreb, to je predvsem pri obdavčenju prehrane. To naj bi nekoliko popravilo dejstvo, da je DDV pravzaprav regresiven davek, ker je nagnjenost k trošenju revnejših slojev višja kot bogatejših.

Nekaj značilnosti DDV v članicah EU je prikazanih v Tabeli 1. Na levi strani Tabele so prikazane nominalne stopnje davka (poleg standardne še posebne), da desni strani pa delež DDV v skupnih javnofinančnih prihodkih (davkih in socialnih prispevkih) in v BDP članic, ter delež javnofinančnih prihodkov v BDP v letu 2011, za katero so zadnji popolni podatki.

  • ŠE NISTE NAROČNIK?

    Naročite se na revijo in prejmite brezplačen dostop do člankov.

    Naročite revijo

Prijava za obstoječe člane

Vpiši uporabniško ime in geslo:

Pozabili geslo? Naročite se