1. Uvod

Evropska komisija svetovno gospodarsko krizo še naprej obravnava kot potres, ki ga ni bilo mogoče preprečiti, čeprav je nedvomno zanjo vsaj sokriva. Članicam je namreč vsaj desetletje posredno ali neposredno vsiljevala gospodarsko politiko, ki je temeljila na »ekonomiki ponudbe«, po kateri ponudba avtomatično ustvarja povpraševanje, globalni trg in konkurenca pa zagotavljata pravično delitev produkta. Istočasno pa je popolnoma zanemarjala agregatno povpraševanje in vpliv delitve produkta na gospodarsko aktivnost. S tem je v preteklem desetletju uničila evropsko industrijo in ustvarila milijone brezposelnih, zdaj pa se oklepa prepričanja, da je izhod iz krize mogoče zagotoviti z odpravo javnofinančnih primanjkljajev in z zmanjšanjem deleža javnega sektorja v bruto domačem produktu. Na tem temelji tudi mehanizem interveniranja, ki naj bi podpiral ukrepe denarne politike ECB. Slednja je na srečo krenila nekoliko »po svoje« in preprečila ali vsaj omilila zlome, ki bi jih sicer povzročila popolna uveljavitev mehanizma za stabilizacijo javnih financ. Irska, Grčija, Španija, Portugalska in Ciper so države, v katerih so se lotili »varčevanja« po nareku EU; gospodarski in socialni rezultati politik »varčevanja« so očitni. Histerično »varčevanje« je v krog držav, v katerih se gospodarsko in socialno stanje hitro poslabšuje, pripeljalo tudi Slovenijo.

Tokrat nas zanimajo le kazalniki oziroma merjenje makroekonomskega stanja v članicah EU, na katerih naj bi temeljil mehanizem posredovanja EU, oziroma s katerimi Evropska komisija ugotavlja potrebo po podrobnejši analizi gospodarskih dogajanj in posredovanja v posamezni članici. Gre za poročila o finančni nestabilnosti (Alert Mechanism Report, (AMR))¹, ki naj bi kazala na nujnost posredovanja (Macroeconomic Imbalance Procedure, (MIP)), potem ko bi opravili poglobljeno analizo stanja (In Debth Report, (IDR))² za posamezne članice. Konec leta 2012 je Evropska komisija desetim osnovnim kazalnikom finančne nestabilnosti, s pomočjo katerih ugotavlja potrebo po podrobnejši analizi in posredovanju v posamezni članici EU, dodala še enajstega - povečanje obveznosti finančnega sektorja³. Kazalniki naj bi bili ekonomsko relevantni in enostavni, ne bi se smeli prekrivati, izračunati pa naj bi jih bilo mogoče iz razpoložljivih podatkov. Vsi so prikazani v Tabeli 1; v prvem stolpcu so zaporedna številka in angleška okrajšava posameznega kazalnika, v drugem pa njegov slovenski in angleški naziv. Sledi merilo, temu pa vrednosti kazalnika, nad ali pod katerimi naj bi imeli opraviti z nestabilnostjo v članici, in razdobje, v katerem so bile izračunane mejne vrednosti. Razdobja izračuna so odvisna od dostopnosti in tudi smiselnosti podatka za posamezno članico; najdaljše razdobje je bilo uporabljeno za izračun meja salda tekočega računa (1970-2007); pri več kazalnikih se uporabljajo triletna povprečja, pri kazalnikih stanja pa stanje v letu. Edino pri saldu tekočega računa se uporabljata dve meji nestabilnosti; primanjkljaj večji od 4 odstotkov ali presežek večji od 6 odstotkov BDP. Pri realnem efektivnem tečaju in nominalnih stroških na enoto dela se meja nestabilnosti za članice, ki imajo evro, razlikuje od meje za članice, ki nimajo evra.