Slabi krediti v bankah so verjetno eden največjih problemov slovenskega gospodarstva, pravzaprav kar slovenske družbe kot celote (glede na vpletenost v vse pore našega življenja). Zaradi sanacije bank se je enormno povečal slovenski javni dolg, obremenilo davkoplačevalce ter znižala gospodarska rast in blaginja prebivalstva. Znesek problematičnih (slabih) kreditov se je povzpel na prek 10 milijard evrov; del tega so banke pokrile s svojim kapitalom, dodatno pa je z dokapitalizacijo državnih bank in poroštvi vstopila tudi država.

V svojih poročilih Banka Slovenije (Poročilo o skrbnem pregledu bančnega sistema in ukrepih, december 2013) takole povzema razloge za takšno stanje: »Gospodarska recesija je razkrila pomanjkljivosti upravljanja s tveganji bank v obdobju visoke konjunkture. Ob krčenju prihodkov in naraščajočih izgubah podjetij je začel naraščati obseg nedonosnih terjatev. Delež nedonosnih terjatev z zamudami nad 90 dni ali razvrščenih v najnižja bonitetna razreda (D in E) je do oktobra 2013 dosegel 20,9%, oziroma 9,5 milijard evrov.«

Takšna, splošno sprejeta interpretacija je sicer točna – zaradi poslabšanih pogojev poslovanja in prevelikega obsega posojil mnoga podjetja niso bila več sposobna servisirati bančnih obveznosti. Vseeno pa gre pri tem za še en pomemben vidik, ki se ga praviloma ne omenja. Današnji kriteriji presoje tveganosti posojil so namreč bistveno drugačni, mnogo strožji, kot pa so bili do leta 2008. Če bi v obdobju konjunkture (2002-2008) presojali posojila na enak način kot zdaj in onemogočili. s prakso rednega obnavljanja, podaljševanje kreditov, bi enak obseg slabih kreditov ugotovili že takrat. Obseg problematičnih kreditov je bil torej enak zdajšnjemu že v letu 2007 ali 2008, le da so jih vsi udeleženi pri tem (kreditodajalci, kreditojemalci, revizorji in regulatorji) ocenjevali po popolnoma drugačnih kriterijih in merilih. Slabi krediti se v letih 2009-2013 dejansko niso povečevali, v tem obdobju je naraščalo le zavedanje o njih in njihovo priznavanje.